Res sem bil srečen, da smo zjutraj napolnili cel avtobus, ki je nato krenil proti Nazarju. Vedel sem, kaj nas čaka in da se bom lahko kot zvest vojak prikazal na dvorišču pred delavnico na Obrtniški ulici 13 v Nazarjih in se javil “evo, prišli smo, pripeljal sem še nekaj ljudi, da pomagamo urediti vašo delavnico!”
Nekaj podobnega sem res zblebetal Tanji, ki nas je vesela sprejela. Hkrati sem videl, da so nekaj naredili že sami. Četica prostovoljcev je šla takoj za stavbo sortirati večje smeti, drugi so zlagali že oprano orodje in rezervne dele po stalažah na sonce, da so se sušili in bodo pospravljeni nazaj v skladišče.
Šele potem sem razumel Tanjino energijo in moč prejšnji dan. “Saj bomo zmogli.”
In res je bilo v delavnici že videti beton, saj so gasilci pravkar odstranili grobo blato. In kupi za delavnico so bili urejeni in čakali na odvoz. Elektrike še ni bilo, zagnali smo agregat in delali naprej.
Jaz sem se usmeril v elektro dela, kjer sem v hiši poleg odstranil vse pokrove vtičnic in stikal, da sva jih z Žanom kasneje lahko s “štrajfiksom” spucala. Meter in pol od tal je bilo sicer vodotesno stikalo še vedno polno blata. Vmes sem se umiril in razmišljal o tem, kako smo res ljudje prilagodljivi: drži nas adrenalin, dokler ne uredimo osnovnih pogojev preživetja in nato na način “nekako že” porihtamo vse ostalo. Preživimo.
V celi ulici so preostale ekipe same našle delo in zvečer smo se spet prijetno utrujeni vrnili domov.
Spet smo posvojili (oziroma oni nas) nove ljudi: Tanjo in Andreja, Tanjinega očeta, ki je koordiniral delo, dve hčeri, ki sta bili vseprisotni ves čas. Podobno je vsak od nas dobil nove prijatelje, skoraj sorodnike.
To je lepo, to je človeško.
