Na pot smo se odpravili z avtomobili. Ni bilo potrebnih veliko besed, zbrala se nas je prava druščina pozitivcev iz Cerknice in okolice.
Kam gremo, a si kaj dogovorjen? Kako sploh izgleda?
Ker sem bil dan prej v teh krajih, razvažal razvlažilce in dezinfekcijske luči, sem se enostavno moral vrniti. Moral sem biti usran, pomagati, doživeti to situacijo, ko mečeš ven vredne stvari, ko vidiš, da moraš spraviti hišo v tretjo gradbeno fazo. Če je kaj dela? Ogrooomno!!!
Ekipe so se na hitro formirale, ostali smo sami in tudi kaj hitro našli delo. “A vam kaj pomagamo?” sem se drl po ulici, dokler ni k nam pristopil višji možakar, ki je prosil, če mu pomagamo izprazniti vse kletne prostore, kjer mu je zalilo pisarno, peč, hladilnik, skratka vse.
Prijeli smo se lopat, krampa in veder, kamor smo z lopatami nakladali vodo in blato iz kleti. Prostor je bil po večini že izpraznjen, demolirali smo parket in stenske obloge. Skratka pravi užitek, še posebej, ker ni tvoje. Razbijati, ven metati je najlažje, sledi sušenje in praskanje po glavi, kako pa naprej: kje dobiti mojstre, denar, čas, da se vse to uredi.
Matevževa družina nas je posvojila, hkrati pa je sam pomagal naprej: ko sem naslednji dan pripeljal razvlažilce, jih je distribuiral sosedom ali tisitm, ki so prišli iskat k njemu. Pomagal je drugim. In to je celoten čar našega gibanja.
Na koncu dne so preostale ekipe naših prostovoljcev (kot bi vedele), prišle do nas, da smo se počasi prešteli in utrujeno odpravili domov. Vsak v svojem avtu, pa vendar nas je družila skupna slika s terena in pripravljenost, da v enem dnevu olajšamo nekomu delo, ki bi ga sam delal tudi več kot teden dni.
