Darja Pograjc je pripravila pogovor o tem, kako naj bi bila midva s Sašo lokalna junaka. Zase ne morem reči, da sem kakršen koli junak, zgolj brcam v rit druge. Saša je večji junak, priznam.

Z Vesno sva se pogovarjala o prostovoljstvu.

Ravno prejšnji teden sem imel razgovor o tem, kaj so moje tri največje preizkušnje v življenju. Po navadi se kot preizkušnje šteje velik negativen dogodek, ki močno vpliva na tvoje življenje, problem, katastrofo…
Jaz si nisem mogel kaj, da ne bi obrnil zadeve v pozitivo in povedal, da so največje tri preizkušnje moji trije otroci, v najbolj odgovornem in pozitivnem smislu.

Vsak izziv, poslovno preizkušnjo ali osebno “katastrofo” jemljem kot pač izziv, ki bo minil in mi bo dal nove uvide, nova znanja. Zato so tudi poslovni dogodki, kjer se izguba meri v deset tisočih evrih lažje obvladljivi, kot pa je moje življenje z in za otroke. Vsak otrok nam je prinesel veselje, stalno učenje proaktivnega starševstva in predvsem prevrščanje vrednot in življenjskih ciljev. Ko se je rodila Ana, so se mi v istem trenutku na vrednostni lestvici znižali cilji, da bi imel mednarodno podjetje s 50 zaposlenimi. Ko se je rodila Andreja, podobno. Pri rojstvu Adriana so bili poslovni in materialni cilji mnogo nižje, kot prej. (OK, vmes sem vozil Ferrarija, tako da ga ne potrebujem več kupiti.)

Ostali so predvsem cilji, ki se navezujejo na družino: Kako bi imel svojo ženo lahko še raje? Kako naj naredim, da se bo družina spoštovala in obdržala ter da bodo vsi potomci s svojimi družinami z veseljem hodili na občasna nedeljska kosila k nama?

Kar ni bilo dano moji mami in očetu, naj bo dano mojim otrokom.

Tek.

Prvinsko gibanje, ki rešuje življenja. Že od osnovne šole naprej me v različnih intervalih nagovarja, da se odpravim na tek in odtečem vsaj tistih, pet, šest, deset, pa tudi dvajset, štirideset kilometrov.

Prvi maraton sva s Sašo odtekla ravno na Ultramaratonu Celje – Logarska, kjer sva začela v Mozirju in uživala do Logarske doline na maratonski razdalji. Tisti tek je bil poseben, meni osebno odrešilen. Odrešil sem se navideznih spon, ki so me težile in mej, ki sem si jih do takrat postavljal.

Tisti maraton je bil prelomnica v življenju, kjer sem spoštljivo in ponižno začel sprejemati, kar mi življenje daje.

In daje mi veliko.

Ne bom pozabil naključnih okrepčevalnic ob poti, kjer so kar v garažah, pod nadstreški ali pa zgolj s prtom pokrito mizo nam tekačem nudili tisto, kar so imeli sami. Otroci so nas spodbujali in mahali ob polni mizi bombonov, narezkov, sadja; starejši gospod se je nasmihal, ker je lahko z nami delil čokolado in pijačo na manjši, s prtičkom pokriti mizici.

Ne bom pozabil vtisov in trenutkov, ko smo ravno zaradi teh naključnih dobrosrčnih ljudi lažje premagovali vzpenjajoče koilometre tja proti Lučam, Solčavi in ob pregibu klanca v Logarsko dolino…

Naslednj leto smo imeli še dodaten “krst” v obliki dežja, ko nas je pralo vsaj nekje zadnjih 20km. Po nekaj minutah hlipanja od mrazu sem zavriskal in zakorakal na polno v reko dežja na cesti, noge so se spet segrele na delovno temperaturo in premočen do kosti sem sprejel tisto, kar mi pač življenje nudi.

In tekel. Vsake toliko sem še vriskal od veselja, saj ceste zaradi dežja skorajda nisem videl. In užival sleherni korak na poti.
Takrat je Savinja bučala svojo glasno melodijo, spoštljivo sem jo poslušal in užival ob njeni družbi.

Potem so prišle poplave. In z njimi hude preizkušnje in skrbi ravno za tiste ljudi, ki so nam pred leti stregli na improviziranih okrepčevalnicah. Meni ljubi kraji potrebujejo pomoč. Podobno, kot je pomoč potrebovala Cerknica pred leti. Naravno je, da sem se odzval.

“Zakaj toliko pomaga?” “To dela samo za svojo promocijo.” “Ziher ima koristi od tega…” se za hrbtom pogovarjajo o meni in meni podobnih ljudeh.

Res imam koristi.
Veliko koristi:

• Pomagam zato, ker nisem bil sam prizadet in ker s tem kupujem “odpustke” za takrat, ko sem v preteklosti pogledal stran in nisem pomagal, pa bi moral. Ker upam, da meni nikoli ne bo treba prositi pomoči – če pa že, pa upam, da se zgane kakšna Budala* in mi pomaga. Se pa tudi osebno potrjujem, ker me oče ni mogel/znal, to priznam.
• Zaslužil sem tudi veliko. S svojim delom sem “zaslužil” kar nekaj novih prijateljev, ki so postali naši ambasadorji/Budale* in širijo mrežo in pomoč naprej. Spontano, odkrito, pošteno. Ali veste, da so se sedaj v marsikateri ulici pobotali sosedje, ki so bili sprti več let? Žal mora to storiti katastrofa, da priplava iz ljudi dobro, pa na žalost tudi slabo (glej odstavek zgoraj).
• Po navadi tisti, ki res rabijo pomoč, rečejo “pomagajte drugim, ziher je kdo, ki še bolj potrebuje pomoč, kot pa mi.” – no, ti ljudje jo gotovo potrebujejo, saj so drugi “glasni” vsepovsod in si pomagajo na stoinen (opazen) način. Seveda tudi sam uporabljam družabna omrežja za objave, predvsem pa poročila o akcijah. In le-teh ni malo! (Poročilo bo pripravljeno po vseh akcijah in objavljeno na spletni strani) = Vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo tudi veliko drugih Budal*, ki verjamejo v dobro. Verjamejo v takojšnjo pomoč in akcijo, ko človek to potrebuje. Torej delam z lastno promocijo.

Je pa prostovoljstvo težko. Nikoli ne moreš pomagati vsem. In težko si določiš pravila, kako je sploh prav. Učim se od ostrih objav Humanitarčka na Facebooku, poslušam teren in ljudi. Nisem dovolj pameten (niti neomadeževano pošten), da bi 100% vedel, kaj je najbolj prav. Trudim se po svojih močeh in rinem naprej.

Najbolj se je izkazalo prav, ko smo si izbrali in delali s točno določeno “celico”, ki jo enostavno posvojiš (oziroma te oni posvojijo) in pri njih narediš do konca vse. Skrbiš, kot bi za svojega brata, sestro, potomca. In če imaš srečo (po navadi imaš), le-ta tudi pomaga naprej drugim, sosedom, znancem, prijateljem! To je to!

Pišem v prvi osebi, v bistvu pa lahko rečem, da mi pritrjuje preko 700 posameznikov, ki so se pridružili tako z donacijami, kot tudi s prostovoljnim delom. Hvala vsem za zaupanje. Saj veste, kako je, ko se vračamo s terena: veliko več dobimo, kot pa s svojim prostovoljnim delom damo.

Nekaj torej le delamo prav.

Mi gremo dalje. Ne bomo končali. Maraton se po cilju v bistvu šele začne.

Pridružite se nam na akcijah, podprite naše delo in delite dobro misel naprej.

* S stavkom “Kje ste Budale?” nas je pozdravil Simon V. iz Mengša, ko se je po nekaj dnevih čiščenja poplavljene hiše toliko zbral, da se je lahko zahvalil za pomoč. Od takrat je to najbolj iskren naziv za prostovoljca, ki pomaga.

nova sezona priljubljene oddaje Tednik na RTV Slovenija se je začela. Z nami so bili na najbolj vroč in deloven dan, ko smo bili v Nazarjih. Hvala za res lepo predstavitev naše akcije prostovoljstva in prikaz dejanskega stanja na terenu.

Nisem po navadnih merilih… Ne “ugasnem”, ko ugasnejo kamere. Ko je pozornost usmerjena v poplave, se pač aktiviram in delam “na zalogo”: najprej smo zbirali za razvlažilce in dezinficirne luči, sedaj nas čaka “tapravo” delo.

Sanacija že poteka in bo dolgotrajna. Najprej smo skomunicirali z uporabniki prakse pri sušenju (ni dovolj tri dni na sobo) in razkuževanju (ni potrebno špricati, kar lahko bolj temeljito stori UVC in ozon).

Sedaj se bo naše prostovoljstvo usmerilo bolj ciljno, saj le tako lahko zagotovimo prave rezultate. Ker so nas med akcijami nekateri izmed poplavljencev “posvojili”, tudi vemo, kaj dejansko potrebujejo. Ko bo prvi del sanacije mimo, se torej lahko pridružimo pri barvanju sten, čiščenju za mojstri in podobno.

Pri tem se fokusiramo na občutljive “celice” naše družbe, na katere bodo vsi pozabili: starejše ljudi, večje družine, javne prostore, podjetnike in obrtnike.

Med drugim sem si zadal tudi prenovo ali nakup novega klavirja za Kulturni dom Nazarje, kjer je v desetih minutah poplavilo vso opremo, sedeže in oder. Saj še ne vem, kako bomo dobili sredstva, niti koliko klavir sploh stane, vendar nam bo gotovo uspelo!

Zakaj? Ker delujemo ciljno. Izbrali smo si določene “celice”, rešili bomo določene probleme (barvanje, pleskanje, čiščenje), dosegli bomo znane cilje!

Če bi si posamezniki, družine, podjetja, klubi, društva izbrali vsak svojo “celico”, za katero poskrbijo do konca, potem bi prenova bila gotovo polovico krajša.

Zato poziv vsem: izberite si “sorodno” dušo, društvo, podjetje, ki vas potrebuje. Po dogovoru z njimi prevzemite delež nalog in jih izvedite! Po navadi dva delavca v timu naredita veliko več kot dva posameznika, ki sta vsak na svojem.

Seveda bomo veseli donacij za klavir, ki jih zbiramo na poplave.si/donatorji od tega dne naprej.

Z današnjim dnem nam je uspelo tudi finančno zaključiti celoten projekt poplave2023!

Z donacijami in “posvojitvami” smo pokrili stroške za preko 230 kosov opreme za dezinfekcijo (razvlažilniki in UVC luči; medtem, ko izposojenih aparatov, lopat, samokolnic, rokavic in drugega orodja za prostovoljske akcije ne štejemo v tej številki). S partnerji smo priskrbeli še agregate in vodne sesalce (skupaj še 15 kosov opreme) – vsa oprema je že na terenu in pomaga pri sanaciji prostorov!

Dodatno smo imeli v tem delu še štiri prostovoljske akcije pomoči na terenu, kjer nam je Nomago dobrohotno pokril stroške prevoza, vse ostalo smo krili sami iz svojih žepov! Skupaj smo tako opravili preko 2.600 prostovoljskih ur, zato iskrena hvala vsem prostovoljcem in tudi ekipi vrtnarije Najdi, ki so imeli s seboj težko mehanizacijo in dodatne pridne roke.

Brez vas, srčnih ljudi, nam ne bi uspelo!

Podobno smo naredili že ob poplavah na Notranjskem, tako da smo tokrat zelo dobro ocenili obseg zbrane pomoči. Je pa vse skupaj velika odgovornost in vse, kar lahko damo je popolna predanost projektu in izredno namenska poraba sredstev, kar smo tudi storili. Detajlno poročilo še sledi.

Mi smo si medtem malce odpočili, vendar se je prava sanacija šele začela!

Prihaja namreč drugi del, ko bomo organizirali prostovoljske akcije beljenja, čiščenja in podobnih storitev po hišah in javnih prostorih. V kolikor prejmemo kaj več sredstev, bodo šla za nakupe orodja in barv, ki bodo uporabljene ob naših nadaljnjih akcijah, saj bo sanacija potekala dolgo. Najbolj izpostavljeni segmenti bodo “celice”, ki nimajo toliko denarja ali prijateljev, svojcev (starejši, socialno ogroženi, tisti, ki so izgubili vse), javni prostori (kulturni domovi, vrtci, javne dvorane) in pa podjetja (hale, proizvodni prostori, pisarne), ki so morali poleg reševanja privat imetja poskrbeti za poslovne prostore, da čim prej spet začnejo s svojo dejavnostjo.

Matevž, Simon, Matjaž, Melita, Tanja in Andrej, Katarina in Roman, Neli, Valentina, Ljuba in nešteto drugih ljudi, ki smo jih srečali v naših prostovoljskih akcijah bodo še potrebovali našo pomoč. Danes je lažje, ker že vemo kaj potrebujejo in nas bodo lahko tudi sami poklicali. Veliko pa je takih, za katere še ne vemo, oziroma se niso niti izpostavili ob prvem valu, vendar pomoč še kako potrebujejo!

Pa še nekaj: organiziramo še povezovanje srednjih šol, ki izobražujejo na področjih, ki pridejo prav pri sanaciji (zidarji, lesarji, elektro,…), da se njihovi učneci intenzivno pridružijo ekipam na terenu in tako spoznavajo dejansko praktično delo in hkrati omogočajo mentorjem, da svoje delo naredijo hitreje.

Več o tem, ko bo kaj uradno znanega.

Nadaljevali bomo torej z manjšimi prostovoljskimi ekipami, ki bodo samostojno šle na teren, ko bodo prostori pripravljeni. Obveščamo in poročamo kar na tej spletni strani. Za nas se torej akcija še ni končala!

Gremo naprej!