Za nami je hektičnih 14 dni, ko smo bili na polno aktivni! Zbiranje donacij, nakupi in distribucija razvlažilcev na teren ter prvi šok na terenu, saj nobena TV ne more prikazati stanja, kot je v resnici. Zato je sledila organizacija prostovoljcev, ki so se odzvali v velikem številu. Ko smo se po celodnevnih akcijah na terenu prijetno utrujeni vračali nazaj, so nam vsem begale misli na prizore, ki res ne dajo miru. Moč narave, bes vode, uničevalna moč, ki je nihče ne more ustaviti.
Človek se počuti ob tem zelo nebogljen.
Mi smo sedaj po službah in domovih, nekateri med poplavljenimi pač nimajo pavze, odklopa, miru.
Adrenalin (preživetja) jih žene naprej, da sanirajo posledice besnenja narave, vse dokler ne bodo imeli vsaj kolikor toliko zadeve pod nadzorom in bodo počasi vse sanirali nazaj. Ko sem bil majhen, mi je sosedov ata iz sosednje kmetije rekel, da naj se poščijem na mravljišče, da bom videl, kaj pomeni biti priden kot mravljica. Takrat nisem razumel bistva, vendar sem seveda poskusil. Mravljice so se takoj razbežale in pričele reševati sebe in svoje imetje, kaj kmalu pa so se vrnile nazaj, k svojemu delu. Po kaki minuti je mravljišče bilo ravno takšno, kot je bilo pred mojo “katastrofo”.
Simbolika je podobna. Seveda je sanacija dolgotrajnejša, škoda mnogo večja, ljudje, ki so že preobremenjeni s krediti, so ostali brez vsega. Ne bo enostavno. Tiste mravljice, ki po kaki minuti spet opravljajo svoje delo, smo pretežno mi, ki smo bili v “akciji” dva tedna, potem pa lahko na vse skupaj pozabimo, ker to pač lahko storimo. Delamo svoje delo, kot da se ni nič zgodilo.
Če bi takrat ob mojem eksperimentu pogledal detajle, bi verjetno videl mravljjice, ki so popadale z mravljišča in so bile poškodovane, otopelo so tipale kaj se jim dogaja. K njim so prišle druge mravljice s katerimi so si izmenjale informacije in mravljice so posredovale v skupino, da je potrebno pomagati. Idealiziram sliko, kako bi to naredil živalski svet, saj smo ljudje podobni. Nekaj srčnih duš bo izbralo poškodovane mravljice in jim pomagalo. Ena po ena. Lahko tudi samo s tem, da solidarno so ob njih, medtem ko se postavljajo na noge, drugim bodo pomagale postaviti njihove stvari na mesto.
Ena po ena.
Verjetno ta slika ni tako vidna očem, ker se dogaja na makro nivoju. Med našimi akcijami prostovoljstva smo tako pridobili nove prijatelje, skoraj bi rekel družino. Oziroma so nas oni “posvojili”. Ne moremo pomagati vsem, enemu pa lahko.
Tako bomo tudi naprej skrbeli eden za drugega, si pomagali. Tudi, ko bodo medijske luči ugasnile in bo pozornost ljudi odplaknila druga preizkušnja.
Ena po ena.
