Romana poznam že dolgo. Kot blogerji smo se srečali na #Bložič prednovoletnem dogodku, kjer se je zbrala pisana družba glasnih ekstrovertirancev in introvertirancev, ki so svoje misli namesto pogovora v živo raje zapisovali v spletne dnevnike. Ker je tudi sam ultratekač (OK, jaz sem nekje pol njega, tako za primerjavo), smo povezani tudi po športni liniji. In nenazadnje je dober gasilec, ki je prevzel organizacijo prostovoljcev sedaj, ko so poplave uničile celotno dolino, seveda tudi njegovo hišo, ki sta jo s Katarino ravnokar nameravala oddati turistom.

Zjutraj smo se dobili na parkirišči pred OŠ in po pozdravu župana občine Cerknica krenili na pot proti Mozirju. Z nami sta šla tudi Ivan in Andreja iz Vrtnarija Najdi, pa še dva avtomobila sta nama sledila z opremo in prostovoljci.

V Savinjsko dolino vedno rad zavijem, saj sem tam pretekel svoj prvi maraton v življenju. Lepa pokrajina, ki jo je izdelala in sedaj tudi preoblikovala Savinja, ki nam je ob teku v Logarsko dolino nudila orkester zvokov in bučanja, ki nas je spodbujal med tekom po dežju.

Ko smo se peljali skoze Letuš, smo potihnili. Slike, ki nam jih kažejo po TV so v realnosti mnogo bolj grozovite. Ko vidiš moč, ki jo je ustvarila voda, ki je odnašala, uničevala, preplavljala vse živo tudi 7 metrov višje od osnovne gladine, potem veš, da je bilo takrat res hudo. Ko voda enkrat odteče, si lahko samo predstavljaš, veš pa ne.

Kmalu smo prispeli v Mozirje, obsijano od sonca je že začelo sušiti hiše in uničeno opremo, ki je v kupih čisto pred vsako čakala, da jo odpeljejo. “Vsaj sonce sije,” sem si mislil medtem ko so nas že razporejali po terenu. Eni v Mozirski gaj, drugi v Mozirje, tretji spet nekam ven… Kombiji so samo pobiral in vozili naprej. Ker sem dan prej pripeljal tri palete razvlažilev, sem postal že kar poznan: “O, Boštjan,… živjo, Boštjan,… Boštjan, to pa to…” jaz pa sem si mislil le, kako bi lahko pomagali vsem, saj je dela res ogromno. Ne maram izpostavljenosti, saj mene ne bi bilo, če ne bi bilo vseh donatorjev, prostovoljcev in drugih, ki so kakorkoli pomagali za skupno stvar. Mogoče je res, da se kot izpostavljena oseba zavzemam za določene vrednote in s tem lažje nasuvam v rit sebe in tudi druge, da se stvari zgodijo. To pa lahko naredijo tudi drugi (OK, razen tistih, ki imajo povedati o vsem veliko, storijo pa nič).

Naši prostovoljci so že delali, tudi mi smo poprijeli za lopate in ostalo, ter začeli. Po čiščenju stare kleti, ki bi jo bilo za podreti in kjer je gospodarica bila ena bolj “prepoznanih” oseb na urgentnih klicih gasilcem, smo šli čistiti naplavine okrog hiš, pobirati ribe izpod spodjetega temelja hiše in podobna eksotična dela. Skratka: delo se vedno najde.

Seveda tudi dan hitro mine in ko je bil čas za odhod, smo se vsi utrujeni primajali do avtobusa, naložili opremo in se odpravili nazaj. Če smo prišli tja vsi navdušeni in pripravljeni za delo, smo odhajali s polno glavo slik s terena, z nekaj novimi ljudmi v srcu in nekim zadovoljstvom in ponižnostjo, da smo lahko pomagali. Te priložnosti ne izkoristi vsak, zato sem še bolj ponosen na ekipo, ki je tisti dan bila z nami v Mozirju – hvala vam!

Na pot smo se odpravili z avtomobili. Ni bilo potrebnih veliko besed, zbrala se nas je prava druščina pozitivcev iz Cerknice in okolice.
Kam gremo, a si kaj dogovorjen? Kako sploh izgleda?

Ker sem bil dan prej v teh krajih, razvažal razvlažilce in dezinfekcijske luči, sem se enostavno moral vrniti. Moral sem biti usran, pomagati, doživeti to situacijo, ko mečeš ven vredne stvari, ko vidiš, da moraš spraviti hišo v tretjo gradbeno fazo. Če je kaj dela? Ogrooomno!!!

Ekipe so se na hitro formirale, ostali smo sami in tudi kaj hitro našli delo. “A vam kaj pomagamo?” sem se drl po ulici, dokler ni k nam pristopil višji možakar, ki je prosil, če mu pomagamo izprazniti vse kletne prostore, kjer mu je zalilo pisarno, peč, hladilnik, skratka vse.

Prijeli smo se lopat, krampa in veder, kamor smo z lopatami nakladali vodo in blato iz kleti. Prostor je bil po večini že izpraznjen, demolirali smo parket in stenske obloge. Skratka pravi užitek, še posebej, ker ni tvoje. Razbijati, ven metati je najlažje, sledi sušenje in praskanje po glavi, kako pa naprej: kje dobiti mojstre, denar, čas, da se vse to uredi.

Matevževa družina nas je posvojila, hkrati pa je sam pomagal naprej: ko sem naslednji dan pripeljal razvlažilce, jih je distribuiral sosedom ali tisitm, ki so prišli iskat k njemu. Pomagal je drugim. In to je celoten čar našega gibanja.

Na koncu dne so preostale ekipe naših prostovoljcev (kot bi vedele), prišle do nas, da smo se počasi prešteli in utrujeno odpravili domov. Vsak v svojem avtu, pa vendar nas je družila skupna slika s terena in pripravljenost, da v enem dnevu olajšamo nekomu delo, ki bi ga sam delal tudi več kot teden dni.