Z današnjim dnem nam je uspelo tudi finančno zaključiti celoten projekt poplave2023!

Z donacijami in “posvojitvami” smo pokrili stroške za preko 230 kosov opreme za dezinfekcijo (razvlažilniki in UVC luči; medtem, ko izposojenih aparatov, lopat, samokolnic, rokavic in drugega orodja za prostovoljske akcije ne štejemo v tej številki). S partnerji smo priskrbeli še agregate in vodne sesalce (skupaj še 15 kosov opreme) – vsa oprema je že na terenu in pomaga pri sanaciji prostorov!

Dodatno smo imeli v tem delu še štiri prostovoljske akcije pomoči na terenu, kjer nam je Nomago dobrohotno pokril stroške prevoza, vse ostalo smo krili sami iz svojih žepov! Skupaj smo tako opravili preko 2.600 prostovoljskih ur, zato iskrena hvala vsem prostovoljcem in tudi ekipi vrtnarije Najdi, ki so imeli s seboj težko mehanizacijo in dodatne pridne roke.

Brez vas, srčnih ljudi, nam ne bi uspelo!

Podobno smo naredili že ob poplavah na Notranjskem, tako da smo tokrat zelo dobro ocenili obseg zbrane pomoči. Je pa vse skupaj velika odgovornost in vse, kar lahko damo je popolna predanost projektu in izredno namenska poraba sredstev, kar smo tudi storili. Detajlno poročilo še sledi.

Mi smo si medtem malce odpočili, vendar se je prava sanacija šele začela!

Prihaja namreč drugi del, ko bomo organizirali prostovoljske akcije beljenja, čiščenja in podobnih storitev po hišah in javnih prostorih. V kolikor prejmemo kaj več sredstev, bodo šla za nakupe orodja in barv, ki bodo uporabljene ob naših nadaljnjih akcijah, saj bo sanacija potekala dolgo. Najbolj izpostavljeni segmenti bodo “celice”, ki nimajo toliko denarja ali prijateljev, svojcev (starejši, socialno ogroženi, tisti, ki so izgubili vse), javni prostori (kulturni domovi, vrtci, javne dvorane) in pa podjetja (hale, proizvodni prostori, pisarne), ki so morali poleg reševanja privat imetja poskrbeti za poslovne prostore, da čim prej spet začnejo s svojo dejavnostjo.

Matevž, Simon, Matjaž, Melita, Tanja in Andrej, Katarina in Roman, Neli, Valentina, Ljuba in nešteto drugih ljudi, ki smo jih srečali v naših prostovoljskih akcijah bodo še potrebovali našo pomoč. Danes je lažje, ker že vemo kaj potrebujejo in nas bodo lahko tudi sami poklicali. Veliko pa je takih, za katere še ne vemo, oziroma se niso niti izpostavili ob prvem valu, vendar pomoč še kako potrebujejo!

Pa še nekaj: organiziramo še povezovanje srednjih šol, ki izobražujejo na področjih, ki pridejo prav pri sanaciji (zidarji, lesarji, elektro,…), da se njihovi učneci intenzivno pridružijo ekipam na terenu in tako spoznavajo dejansko praktično delo in hkrati omogočajo mentorjem, da svoje delo naredijo hitreje.

Več o tem, ko bo kaj uradno znanega.

Nadaljevali bomo torej z manjšimi prostovoljskimi ekipami, ki bodo samostojno šle na teren, ko bodo prostori pripravljeni. Obveščamo in poročamo kar na tej spletni strani. Za nas se torej akcija še ni končala!

Gremo naprej!

Res sem bil srečen, da smo zjutraj napolnili cel avtobus, ki je nato krenil proti Nazarju. Vedel sem, kaj nas čaka in da se bom lahko kot zvest vojak prikazal na dvorišču pred delavnico na Obrtniški ulici 13 v Nazarjih in se javil “evo, prišli smo, pripeljal sem še nekaj ljudi, da pomagamo urediti vašo delavnico!”

Nekaj podobnega sem res zblebetal Tanji, ki nas je vesela sprejela. Hkrati sem videl, da so nekaj naredili že sami. Četica prostovoljcev je šla takoj za stavbo sortirati večje smeti, drugi so zlagali že oprano orodje in rezervne dele po stalažah na sonce, da so se sušili in bodo pospravljeni nazaj v skladišče.

Šele potem sem razumel Tanjino energijo in moč prejšnji dan. “Saj bomo zmogli.”

In res je bilo v delavnici že videti beton, saj so gasilci pravkar odstranili grobo blato. In kupi za delavnico so bili urejeni in čakali na odvoz. Elektrike še ni bilo, zagnali smo agregat in delali naprej.

Jaz sem se usmeril v elektro dela, kjer sem v hiši poleg odstranil vse pokrove vtičnic in stikal, da sva jih z Žanom kasneje lahko s “štrajfiksom” spucala. Meter in pol od tal je bilo sicer vodotesno stikalo še vedno polno blata. Vmes sem se umiril in razmišljal o tem, kako smo res ljudje prilagodljivi: drži nas adrenalin, dokler ne uredimo osnovnih pogojev preživetja in nato na način “nekako že” porihtamo vse ostalo. Preživimo.

V celi ulici so preostale ekipe same našle delo in zvečer smo se spet prijetno utrujeni vrnili domov.

Spet smo posvojili (oziroma oni nas) nove ljudi: Tanjo in Andreja, Tanjinega očeta, ki je koordiniral delo, dve hčeri, ki sta bili vseprisotni ves čas. Podobno je vsak od nas dobil nove prijatelje, skoraj sorodnike.

To je lepo, to je človeško.