Res sem bil srečen, da smo zjutraj napolnili cel avtobus, ki je nato krenil proti Nazarju. Vedel sem, kaj nas čaka in da se bom lahko kot zvest vojak prikazal na dvorišču pred delavnico na Obrtniški ulici 13 v Nazarjih in se javil “evo, prišli smo, pripeljal sem še nekaj ljudi, da pomagamo urediti vašo delavnico!”

Nekaj podobnega sem res zblebetal Tanji, ki nas je vesela sprejela. Hkrati sem videl, da so nekaj naredili že sami. Četica prostovoljcev je šla takoj za stavbo sortirati večje smeti, drugi so zlagali že oprano orodje in rezervne dele po stalažah na sonce, da so se sušili in bodo pospravljeni nazaj v skladišče.

Šele potem sem razumel Tanjino energijo in moč prejšnji dan. “Saj bomo zmogli.”

In res je bilo v delavnici že videti beton, saj so gasilci pravkar odstranili grobo blato. In kupi za delavnico so bili urejeni in čakali na odvoz. Elektrike še ni bilo, zagnali smo agregat in delali naprej.

Jaz sem se usmeril v elektro dela, kjer sem v hiši poleg odstranil vse pokrove vtičnic in stikal, da sva jih z Žanom kasneje lahko s “štrajfiksom” spucala. Meter in pol od tal je bilo sicer vodotesno stikalo še vedno polno blata. Vmes sem se umiril in razmišljal o tem, kako smo res ljudje prilagodljivi: drži nas adrenalin, dokler ne uredimo osnovnih pogojev preživetja in nato na način “nekako že” porihtamo vse ostalo. Preživimo.

V celi ulici so preostale ekipe same našle delo in zvečer smo se spet prijetno utrujeni vrnili domov.

Spet smo posvojili (oziroma oni nas) nove ljudi: Tanjo in Andreja, Tanjinega očeta, ki je koordiniral delo, dve hčeri, ki sta bili vseprisotni ves čas. Podobno je vsak od nas dobil nove prijatelje, skoraj sorodnike.

To je lepo, to je človeško.

Romana poznam že dolgo. Kot blogerji smo se srečali na #Bložič prednovoletnem dogodku, kjer se je zbrala pisana družba glasnih ekstrovertirancev in introvertirancev, ki so svoje misli namesto pogovora v živo raje zapisovali v spletne dnevnike. Ker je tudi sam ultratekač (OK, jaz sem nekje pol njega, tako za primerjavo), smo povezani tudi po športni liniji. In nenazadnje je dober gasilec, ki je prevzel organizacijo prostovoljcev sedaj, ko so poplave uničile celotno dolino, seveda tudi njegovo hišo, ki sta jo s Katarino ravnokar nameravala oddati turistom.

Zjutraj smo se dobili na parkirišči pred OŠ in po pozdravu župana občine Cerknica krenili na pot proti Mozirju. Z nami sta šla tudi Ivan in Andreja iz Vrtnarija Najdi, pa še dva avtomobila sta nama sledila z opremo in prostovoljci.

V Savinjsko dolino vedno rad zavijem, saj sem tam pretekel svoj prvi maraton v življenju. Lepa pokrajina, ki jo je izdelala in sedaj tudi preoblikovala Savinja, ki nam je ob teku v Logarsko dolino nudila orkester zvokov in bučanja, ki nas je spodbujal med tekom po dežju.

Ko smo se peljali skoze Letuš, smo potihnili. Slike, ki nam jih kažejo po TV so v realnosti mnogo bolj grozovite. Ko vidiš moč, ki jo je ustvarila voda, ki je odnašala, uničevala, preplavljala vse živo tudi 7 metrov višje od osnovne gladine, potem veš, da je bilo takrat res hudo. Ko voda enkrat odteče, si lahko samo predstavljaš, veš pa ne.

Kmalu smo prispeli v Mozirje, obsijano od sonca je že začelo sušiti hiše in uničeno opremo, ki je v kupih čisto pred vsako čakala, da jo odpeljejo. “Vsaj sonce sije,” sem si mislil medtem ko so nas že razporejali po terenu. Eni v Mozirski gaj, drugi v Mozirje, tretji spet nekam ven… Kombiji so samo pobiral in vozili naprej. Ker sem dan prej pripeljal tri palete razvlažilev, sem postal že kar poznan: “O, Boštjan,… živjo, Boštjan,… Boštjan, to pa to…” jaz pa sem si mislil le, kako bi lahko pomagali vsem, saj je dela res ogromno. Ne maram izpostavljenosti, saj mene ne bi bilo, če ne bi bilo vseh donatorjev, prostovoljcev in drugih, ki so kakorkoli pomagali za skupno stvar. Mogoče je res, da se kot izpostavljena oseba zavzemam za določene vrednote in s tem lažje nasuvam v rit sebe in tudi druge, da se stvari zgodijo. To pa lahko naredijo tudi drugi (OK, razen tistih, ki imajo povedati o vsem veliko, storijo pa nič).

Naši prostovoljci so že delali, tudi mi smo poprijeli za lopate in ostalo, ter začeli. Po čiščenju stare kleti, ki bi jo bilo za podreti in kjer je gospodarica bila ena bolj “prepoznanih” oseb na urgentnih klicih gasilcem, smo šli čistiti naplavine okrog hiš, pobirati ribe izpod spodjetega temelja hiše in podobna eksotična dela. Skratka: delo se vedno najde.

Seveda tudi dan hitro mine in ko je bil čas za odhod, smo se vsi utrujeni primajali do avtobusa, naložili opremo in se odpravili nazaj. Če smo prišli tja vsi navdušeni in pripravljeni za delo, smo odhajali s polno glavo slik s terena, z nekaj novimi ljudmi v srcu in nekim zadovoljstvom in ponižnostjo, da smo lahko pomagali. Te priložnosti ne izkoristi vsak, zato sem še bolj ponosen na ekipo, ki je tisti dan bila z nami v Mozirju – hvala vam!